Za hladnejšimi majskimi dnevi so se končno začeli toplejši junijski in zadišalo je po poletju. V vročih poletnih dneh se priležejo lažji obroki in posebej teknejo zelenjadnice, ki vsebujejo več vode.

Mnogi se v teh dneh že veselijo prvih kumar in ljubitelji te zelenjadnice si želijo, da bi poletje trajalo dolgo v jesen in da bi nas poletje razveseljevalo z obiljem plodov. A kumar se veselijo tudi nekateri povzročitelji bolezni in škodljivci.

Sezono so odprle listne uši

Na začetku letošnje pridelovalne sezone smo lahko na vrtnicah, fižolu, bobu, solati, kumarah in še kje opazili kolonije drobnih žuželk na spodnji strani listov, mladih poganjkih in steblih, popkih. Ob podrobnejšem pregledu se je potrdilo, da so vremenske razmere ugodno vplivale na pojav listnih uši. Znano je, da ti škodljivci s sesanjem rastlinskih sokov povzročajo škodo na različnih gojenih in samoniklih rastlinah, hkrati pa so pogosto odgovorne tudi za prenos virusov.

Da so kumare naselile listne uši, nas opozorijo klorotični, skodrani in deformirani listi, kar ima za posledico, da mladi poganki ali celo rastline ne rastejo normalno. Napadeni deli rastlin se deformirajo in sušijo. Listi se največkrat zvijajo navzdol in navznoter, rumenijo in venijo. Poleg kolonij žuželk je značilen prepoznavni znak ob prerazmnožitvi teh žuželk tudi medena rosa, ki jo lahko najdemo tako na plodovih kot na listih, nanjo pa se sekundarno lahko naselijo še glive sajavosti, kar še dodatno prizadene rastline in pridelek.

Nadaljevanje sezone s pepelasto plesnijo

Posamezne bele, mokaste pege na zgornji strani listov kumar so letos že zgodaj opozorile, da glive povzročiteljice pepelaste plesni ne počivajo. Pepelovko bučevk povzročata vrsti Podosphaera xanthii (poznali smo jo pod starim imenom Sphaerotheca fuliginea) in Golovinomyces cichoracearum (poznali smo jo pod starim imenom Erysiphe cichoracearum). Glivi lahko težave povzročata tako pri pridelavi na prostem kot pri pridelavi v zavarovanih prostorih. Pepelasta plesen okužuje vse bučevke, vključno z melonami, bučami in lubenicami. V ugodnih vremenskih razmerah se bele mokaste pege razširijo čez celo zgornjo stran lista, občasno tudi na spodnjo stran, peclje in površino stebel, ob močni okužbi pa tudi na cvetove in plodove. Okuženi listi rumenijo in se posušijo. Rastline imajo manj plodov, so manjši in slabše kakovosti. Prizadete so predvsem starejše rastline oziroma starejši spodnji listi rastlin.

Glivi ne moreta preživeti brez živega gostitelja. Primarno okužbo povzročijo nespolni trosi (konidiji), ki se po zraku prenesejo na večje razdalje. V ugodnih razmerah se bolezen hitro razvija, saj je obdobje med okužbo in pojavom simptomov običajno le 3 do 7 dni, v kratkem času pa gliva lahko proizvede veliko število trosov. Ugodni pogoji za okužbo so gosto listje, nizka intenzivnost svetlobe in visoka relativna vlažnost. Okužba lahko nastopi tudi pri relativni vlažnosti manj kot 50 %. Optimalne temperature za razvoj bolezni so med 20 in 27 °C, temperature 38 °C ali več pa preprečijo razvoj pepelaste plesni.

Za obvladovanje bolezni je zelo pomembno, da že ob pripravi na setev oziroma sajenje  izberemo tolerantne oziroma odporne sorte in zastavimo širok kolobar. Kumare posejemo ali posadimo na sončno in zračno lego. Želja po obilnem pridelku naj nas ne zapelje v pregosto setev oziroma sajenje, saj bomo v gostem posevku težko zagotovili ustrezno zračnost posevka. Zalivanje prek tal ima zagotovo prednost pred zalivanjem po rastlinah. Smiselno je tudi odstranjevanje okuženih delov rastlin in rastlinskih ostankov, saj tako zmanjšujemo infekcijski potencial glive. Po potrebi (po pojavu prvih bolezenskih znamenj) poskrbimo za pravočasno uporabo v ta namen registriranih fungicidov. V domačih vrtovih pri izbiri ustreznih sredstev prednost dajemo pripravkom s krajšimi karencami in pogosto uporabimo sredstva na osnovi mikroorganizmov (npr. pripravke, ki vsebujejo glivo Ampelomyces quisqualis) ali sredstva, ki vsebujejo kalijev hidrogen karbonat in jih lahko uporabljajo tudi v ekološki pridelavi.

Kumarna plesen

Gliva povzročiteljica kumarne plesni (Pseudoperonospora cubensis) parazitira gojene in samonikle rastline iz družine bučnic, vendar največjo škodo povzroči prav na kumarah.

Bolezen najprej prepoznamo po svetlo zelenih okroglastih pegah na listih. Postopno se povečujejo, njihova barva preide v rumeno in nato rjavordečo. Pege so kasneje strogo omejene z listnimi žilami in list ima mozaičen videz. Pege se med seboj združujejo, tako da je prizadet velik del listne ploskve. Okuženi deli listne ploskve se sušijo. Ker je tako tkivo zelo krhko, se z lahkoto lomi in pod vplivom dežja in vetra razpada. Na spodnji strani klorotičnih peg se pojavi umazano modra do vijolična plesniva prevleka. Bolezen se pojavi na mlajših listih šele, ko starejši listi odmrejo. Izguba listov povzroči slabši nastavek cvetov in razvoj plodov. Spore te glive kalijo pri temperaturah med 5 in 28 °C (optimalna 15–22 °C), za kalitev pa potrebujejo prosto vodo (mokre liste). Gliva prezimi v obliki micelija na samoniklih ali gojenih bučnicah. Trosi glive se z vetrom prenašajo na zelo dolge razdalje. Prenos bolezni je možen tudi z orodjem, obleko, rokami in dežjem.

Za obvladovanje te bolezni je zelo pomembno odstranjevanje in uničenje rastlinskih ostankov prejšnjega pridelka ter temeljito čiščenje (dezinfekcija) orodja, ki smo ga uporabljali. Težavam z boleznijo se lahko izognemo ali pa jih vsaj omilimo s pridelavo na bolezen tolerantnih sort in hibridov. Rastline posejemo ali posadimo v vrste usmerjene v smeri vetra, saj tako dosežemo boljše zračenje posevka. V primeru pojava bolezni čim prej in temeljito odstranimo okužene dele rastlin ter jih uničimo. V primeru pridelave kumar v zavarovanih prostorih pa poskrbimo tudi za redno in temeljito zračenje. V posameznih letih, pa moramo tudi v pridelavi kumar v domačih vrtovih uporabiti v ta namen registrirane fungicide.

Kumarna ali navadna pršica

V vročih in suhih poletjih so kumare pogosto dobrodošle gostiteljice kumarne ali navadne pršice (Tetranychus urticae).  Je ena najbolj razširjenih vrst pršic, ki je izrazit polifag, saj se pojavlja na številnih gojenih rastlinah: paradižniku, jajčevcih, krompirju, bučah, poljščinah, trti ter mnogih grmovnih/drevesnih rastlinah kot tudi na jagodičju in okrasnih rastlinah. Večjo škodo običajno povzroči pri pridelavi kumar v zavarovanih prostorih.

Zaradi majhnosti škodljivca (samica je dolga od 0,4 do 0,5 mm, samci pa so še nekoliko manjši – 0,35 mm) to pršico na kumarah pogosto opazimo zelo pozno, običajno šele takrat, ko na robovih listov opazimo nežno prejo oziroma pajčevino. Pršice se hranijo s sesanjem rastlinskih sokov na spodnji strani listov. Napadene rastline, zlasti listi, so zaradi vbodov polni belih pikic, ki se spajajo tako da postanejo listi marmorirani. Žile ostanejo najdlje zelene. Kasneje se listi sušijo in odpadejo. Močno napadene rastline dajo manjši pridelek, slabše kakovosti.

V vročem vremenu traja razvojni krog navadne pršice zgolj en teden in pršica lahko razvije tudi do 20 rodov letno. Prisotne so praktično vse leto, razmnožujejo se od zgodnje pomladi do pozne jeseni, največ škode pa povzročajo v poletnih mesecih.

Za obvladovanje navadne pršice je zelo pomembno pravočasno zaznavanje škodljivca, saj moramo v primeru močnejših napadov tudi pri pridelavi kumar v domačih vrtovih občasno poseči po v ta namen registriranih akaricidih (sredstvih za zatiranje pršic). Na zmanjšanje številčnosti populacije vplivamo s temeljitim odstranjevanjem in uničevanje rastlinskih ostankov ter plevelov, ki so pogosto (med eno in drugo pridelovalno sezono) gostitelji omenjenih škodljivcev. Poskrbimo, da škodljivcev na svoje vrtove ne vnašamo preko sadik oziroma sadilnega materiala. Vzpodbujajmo naseljevanje in delovanje domorodnih koristnih vrst (pisani cvetoči obrobki na vrtovih, postavljanje različnih domovanj, pri izbiri insekticidov dajemo prednost tistim sredstvom, ki so prijaznejša do koristnih vrst,…).

Kumare pa so nestrpno pričakovali tudi drugi bolezenski povzročitelji in škodljivci. Z umnim ravnanjem jih bomo ovirali v njihovem razvoju in se veselili ob obilnem pridelku kumar.

Besedilo in fotografije: Iris Škerbot